Bern Jurečič – Ali je samomor odrešitev

Smrt, ta neizogibni konec vsakogar in vsega, nas pretrese vedno, pa naj gre za osmrtnico na koncu časopisa, za fotografiji pokritega trupla ob razbitem avtomobilu, za znano osebnost, sodelavca ali pa nekoga, ki nam je bil do pravkar zelo blizu. Na intimnem področju jo jemljemo kot izgubo, prekinitev nekega odnosa, nekega obdobja, ki ga je ta oseba označevala. Pri tem ni toliko pomembno, ali o tem pišejo časopisi ali ne oziroma ali gre za osebno žalost ali pa obup široke množice, do kakršnega je prišlo ob navedenem primeru. Izguba je izguba in za izgubo ostane praznina.

 

Toda smrt je vedno pomenila tudi opomin po eni in logični razplet po drugi strani. Različne civilizacije so jo dojemale različno. Tudi danes ni drugače, saj so znana okolja, v katerih smrt pospremljajo s pesmijo, plesom in radostjo, povsem različno kot v veliki večini sveta, kjer umrlega na njegovi poslednji poti pospremimo s črnimi oblačili, žalostjo in jokom. A naj smrt poskušamo dojeti še tako preudarno, logično in mirno, nas vedno znova presune izguba človeka, ki mu – po našem notranjem dojemanju – “čas še ni potekel”, zlasti pa imamo pri tem v mislih tiste, ki umrejo mladi ali kako drugače prezgodaj, in pa tiste, ki so dvignili roko nadse.

MED VSEMI SAM

“Vzeti si življenje” je družbeni pojav, s katerim se srečujemo skoraj vsakodnevno, a je do njega težko biti neopredeljen. Med tistimi, ki zagovarjajo, da “ima človek vso pravico s svojim življenjem početi kar hoče” (če zadevo malo poenostavimo), in tistimi, ki trdijo, da gre kljub vsemu za zločin, greh in nedopustno dejanje, je seveda velik prepad in težko se je opredeliti, kdo bi utegnil imeti prav in kdo ne. Med argumenti slednjih se najde tudi misel, naj si ne vzamemo življenja, saj bomo s tem nekoga prizadeli (zelo pogosto pa več ljudi). A nekaj je nesporno: naj je samomor še tako logično, tragično, obupa polno, presenetljivo ali pa ravno nasprotno morda celo pričakovano dejanje, kljub vsemu ga stori človek, ki je v danem trenutku ostal sam s seboj, sam s svojimi mislimi in težavami, soočen le s seboj, s svojo potjo, z usodo.

Da smrt ne izbira, kaže tudi statistika samomorov. Med tistimi, ki so sami prekinili svojo pot, ne najdemo samo nizko izobraženih, brezperspektivnih in morda motenih oseb, temveč tudi ljudi, pri katerih nikoli ne bi pomislili na samomor ali kaj podobnega, saj so marsikomu morda celo vzor. Družinski oče, visokošolski profesor, športnik, je odpeljal oba otroka v vrtec, parkiral avto na pločniku pred mostom in se pognal v mrzle valove pod seboj. Neka znanka si je pripravila zajtrk na pogrnjeno mizo in se obesila na podstrešju; ko jo je našel sin, je bil čaj v skodelici še topel.

Znani so primeri ljudi, ki so tak izhod uporabili v izogib grozečemu razvoju dogodkov, na primer propada, sramote in podobno. Medijske osebnosti, katerih življenje se odvija v soju žarometov in s tem tudi pod strahotnim, za marsikoga sčasoma neznosnim pritiskom javnosti, so naslednji tipični primer samomorilcev, ki vedno znova odpirajo številne dileme, kot na primer problem vdiranja v zasebnost in druge, ter nas občasno prizemljijo v naših naprezanjih po čim večjem uspehu – s spoznanjem, da obstajajo tudi še druge vrednote, na primer človeško življenje. Morda še najboljši primer za to predstavlja odlični holivudski komik Robin Williams. Ob takih primerih morda zastanemo in nemara celo pomislimo, da so tudi ti ljudje ne glede na ves blišč, nasmeh in trume reporterjev v resnici zelo sami.

VABILO V NEZNANO

Strokovnjaki so samomor že zdavnaj povezali z osamljenostjo, depresijo, duševnimi motnjami, neperspektivnostjo in tudi z alkoholom kot tipično obliko bega pred realnostjo. V astrologiji te povezave niso nič nenavadnega, saj vsaka na svoj način spada v področje, ki ga je težko razložiti, to pa zato, ker gre za pogosto nerazumljive dimenzije človeške duše, za skrite, nezavedne globine človekove osebnosti. Tako kot ima v hiši vsak prostor svojo vlogo, kot na primer predsoba, spalnica, delavnica in podobno, tako ima v karti neba (“horoskopu”) tudi vsako od dvanajstih polj svojo vlogo, svoje področje človekovega življenja ali pa osebnosti. Med njimi zadnje, torej dvanajsto polje (ali hiša) je tisto področje, v katerega “pospravimo” vse tisto, kar ne spada v nobeno med ostalimi enajstimi. Sem spadajo tako sanje, negotovost, nered, nejasnost, pa tudi zatekanje bodisi vase bodisi kam drugam, če to le pomeni odmik od realnosti in nalog, ki jih je mogoče umestiti v človekova aktivna področja kot na primer zakon, otroci, družina, posel, denar in podobno. Že iz tega sledi, da gre za neaktivno, torej pasivno sfero človekovega življenja, med drugim za umik, bolezen, nemoč, depresijo.

Dvanajsta hiša, kateri vlada Neptun, zato pomeni možnost izogiba od realnosti, če nam je ta na kakršen koli način neprijetna ali nedosegljiva. Načinov umikanja je veliko. Sanjarjenja navadno ne jemljemo preresno in tudi proti gledanju televizije nimamo nič, dokler zaradi njega ni potrebna strokovna pomoč. Dandanašnji čas nam je med drugim prinesel računalništvo, internet in s tem “navidezno, virtualno resničnost”, ki je vabilo posebne vrste. Neustavljivo privlačne računalniške igrice, pornografija ali pa tudi nakupovanje s kreditnimi karticami so vse bolj pogost razlog za odhod klinike za odvajanje oziroma za psihološko zdravljenje. Toda načinov bega pred realnostjo je seveda še več, sem sodijo vsa opojna sredstva od lepila in piva ter drugih vrst alkohola prek halucinogenih snovi do mamil vseh sort, pri čemer je vrstni red naštetega popolnoma poljuben. Kaj je slabše od drugega, je stvar posebne razprave, v kateri pa je verjetno toliko možnosti kot razpravljavcev. Večina pa bi se verjetno strinjala z mnenjem, da je beg iz življenja čisto na koncu te žalostne vrste – kot najbolj radikalen ukrep pač, ki nam je na voljo. Pa kljub vsemu še vedno velja, da gre le za beg, umik, izogib. Kot pri sanjarjenju, ki skoraj nikomur ni v napoto …

KRALJ PREVARE

Dvanajsti hiši vladata (tradicionalno) Jupiter in (novodobno) Neptun. Čeprav si je pomen umika in tudi depresije čisto mogoče razlagati tudi z delovanjem Jupitra, za kar si moramo Strelca, torej znamenje, ki mu Jupiter vlada, prestavljati kot kentavra, dvojno bitje, pol človeka pol konja, pa nam je za odkrivanje tančic človekove duševnosti po svojem razkritju v 19. stoletju neprimerno bolj pri roki Neptun. Kot nekdanji rimski bog vode (analog grškemu Pozejdonu) je predvsem neoprijemljiv in neulovljiv. Pri njem ni nič jasnega, stvarnega. Njegova naloga je ta, da nekako razbije okove predvidljivega, čvrstega in omejujočega ter nam ponudi širne planjave svobode in svetlobe. Neptun nam prinese navdih, s katerim lahko ustvarjamo brez strahu, da bi naleteli na ovire, predsodke in kazen, a težava se pojavi ravno v tem: biti brez meja, tegob in težnosti je tako lepo in vabljivo, da nas morda neha zanimati vrnitev. Realnost sčasoma postane odvečna, nezaželena, moreča, medtem ko sanje, ki se zdijo vedno bolj priročne, nadomestijo druge kvalitete življenja in je s tem odmik vedno bliže.

Neptunova narava je preobčutljiva, nežna, čuteča in zelo hitro prizadeta, kadar pa je to povezano z negativnimi energijami, na primer v preostanku značaja in s tem horoskopa, se kaj hitro pojavita občutka izgubljenosti in ogroženosti. Neptun zamegljuje stvari, laže in goljufa. Pri poglabljanju v princip prevare se že na prvih korakih srečamo z njim, saj gre ravno za to, da goljufi in lažnivci lahko delujejo prav zaradi nejasnosti ali nepreglednosti situacij, pomanjkanja informacij in lahkovernosti ljudi, s katerimi imajo svoje namene, oziroma njihovega slepega in neprimernega zaupanja. Zato so recimo luknje v zakonu pravi eldorado za prevarante vseh vrst, pravi pravcati pašnik z veliko možnostmi. Korupcija kot poseben vid prevare in zavajanja je le še nadgradnja, ki prinese postopen propad, saj vedno bolj ruši ravnotežje, to pa počne po malem, skoraj neopazno. In Neptun za razliko od nekaterih drugih planetov našega osončja ne prinese vojne, zloma ali uničenja, temveč postopen razpad, gnitje, razblinjenje. Zato tudi ni čudno, da je bil kmalu po svojem prihodu postavljen za vladarja vsega, kar izginja in kar se nam skriva. V astrologiji torej ne vlada samo sanjam, spanju, intuiciji in navdihu, temveč tudi prevari, alkoholizmu in drogam.

KDO, KDAJ, ZAKAJ

Vzgibov za samomor je veliko, kljub temu pa jih strokovnjaki delijo vsaj na dve vrsti, in sicer duševne motnje in tako imenovani “bilančni samomor”, ko oseba pri sebi čisto racionalno ugotovi, da “tako ne namerava več živeti”. Jasne meje med tema področjema verjetno ni, posebna težava pa je v tem, da gre za odločitev, ki je trenutna, pogojena z valovi v možganih, ki so zunanjemu svetu nevidni in neznani in ki v nekem trenutku – ki pa je večinoma pogojen z neko nejasnostjo glede vizije, pogleda naprej – pod račun potegnejo črto in izpišejo rezultat, ki je dovolj nesprejemljiv, da poti naprej navidezno ni več. Ta posebna težava ima neko močno bistvo – ravno to, da se ta proces dogaja znotraj in ga navzven ni zaznati. Tudi znani primeri, ko so bodoči samomorilci napisali pismo o svojih namerah, ne pomaga kaj dosti. Ta pisma postanejo “jasna” pogosto šele po izvršenem dejanju, še veliko več pa je pisem namere, ki potem sploh ni izvršena, kot nekako opozarjanje, svarilo ali pa orodje za izsiljevanje recimo. Izsiljevanje pozornosti ali pa ljubezni na primer.

S tega zornega kota, torej ‘delanja bilance’, je zanimiva še ena statistična ugotovitev, in sicer da je daleč najbolj ogrožena starostna skupina tista okoli 56 let starosti. Če zadevo pogledamo z astrološkega stališča, si ne moremo kaj, da ne bi opazili, da gre skoraj natančno za obdobje tik pred “drugim Saturnovim povratkom”. Saturn je namreč planet, ki za svoj obhod potrebuje nekaj manj kot 29 let, zaradi specifičnega gibanja planetov, retrogradnosti, pa se točke, na kateri se nahaja v rojstnem horoskopu, včasih dotakne že nekoliko prej. In ker Saturn deli lekcije, se sama po sebi ponuja razlaga, da človeka v tej dobi nekakšne rekapitulacije kaj lahko prizadene spoznanje o neuspehu, nemoči, slabi perspektivi (saj moči počasi pojenjajo), izgubljenosti v času in dirjajočem vsakdanu itd. In če gre za človeka, v katerega značaju je moč zaslediti labilnost kakršne koli vrste, življenje pa je samo po sebi nihanje, potem do trenutka, ko svoje situacije ne vidimo dovolj jasno in ko nas preplavijo čustva ter zato napravimo “korak čez”, ni več daleč.

KDO TOREJ ZATEGNE ZANKO

Toda to seveda ni model, na katerem bi bilo mogoče graditi. Pri njem gre seveda samo za eno od možnosti, za eno od “rizičnih populacij”, pri čemer nesrečnikov ali tistih, ki svoje zdravje in duševnost razgrajujejo počasi in postopoma, nismo omenili. Kot tudi ne tistih, ki si izhod v sili izberejo namensko, pa tistih, ki so si izhod v osamo našli, ker so bili v to prisiljeni. Pri študiju ljudi, ki pridejo k astrologu po informacije o tem ali onem, v bistvu pa o sebi samemu, pogosto naletimo na primere, ko si otroci neke vrste osamo – kot nekak skrivni vrtiček, fantazijo ali iluzijo – najdejo zato, da bi v objemu oblastnih, tiranskih ali kako drugače neprijetnih starših čustveno in osebnostno sploh preživeli. Pokazateljev takega izhoda je v horoskopu kar nekaj, gre pa za planete, ki se nahajajo v dvanajsti hiši kot polju izgubljenih, pozabljenih in skritih stvari. Tako vzemimo za primer razmeroma “nenevarnega” Merkurja (tuhtanje, analiza), Venero (iskanje ljubezni, ki je navadno nesrečna, nedovoljena ali odtegovana), Saturna (osamljenost, samota, občutek nesrečnosti), Urana (“to je moj vrt, pustite me tu”), Neptuna (sanjarjenje, kreacija lastnega sveta), Luno (tudi osamljenost, lahko pa tudi depresija) in Plutona, ki v dvanajsti hiši grozi, da bo tedaj, ko se bo vsega nabralo dovolj, izbruhnil in napravil rez.

Opredeljevati, kateri moment v astrološki karti je tisti, ki pretehta, tisti, ki daje nedvoumno vedeti, da sta poskus in izvedba samomora možna, je pretenciozno in v veliki meri neresno početje, saj kaj takega pač ni mogoče. Če bi bilo tak enostaven vzorec mogoče najti, bi ga sodobna znanost – če ga že pred tem ne bi zaznala ljudska pamet, skupaj s primerjanjem, izročilom in starimi znanji – z vsemi vzvodi in potenciali, ki jih ima na voljo, našla že zdavnaj. A tu se kot nekakšen vladar spet prikaže Neptun, ki pravi, da razlogov za tovrstne korake ne iščimo na tej strani, v sferi zavestnega in razložljivega. Ostane nam le, da poskušamo prodreti v psiho in v nezavedne vzorce, na “tuzemskem” nivoju pa poskušamo odkriti rizične skupine ter jim v dati v usodnih trenutkih – ki pa jih je kljub poslovilnim pismom, izjavam namere in drugim “pokazateljem” težko napovedati – možnost, da najdejo lučko na koncu predora. Če drugega ne, dati jim spoznanje, da v težavah niso sami.

 

Ljudje, ki poskušajo napraviti samomor, so morda naši sosedje, vrstniki, vsakdanji sopotniki. Nič posebnega ni najti na njih, vendar so vseeno različni, le da tega nihče, morda niti oni, ne ve. Bolj kot oni pa so na očeh nekateri ljudje, katerih primeri so bili medijsko razgrnjeni do potankosti, med katere štejemo npr. Ernesta Hemingwaya, Kurta Cobaina ali Janis Joplin in mnogo drugih. Pred nedavnim je na tak način svojo pot končal nekdanji izjemni glasbenik Keith Emerson – po pričevanjih zato, ker ni prenesel misli na to, da ne more več igrati tako brez napak in briljantno kot nekdaj.

Študij teh in mnogih drugih kart bogati naše znanje in izkušnje, vprašanje pa je, ali je to lahko v pomoč pri odkrivanju in preprečevanju poskusov samomorov. Spoprijemati se s samomori je namreč skrajno zahtevna naloga, predvsem zaradi tega, ker nasprotnika pravzaprav sploh ne poznamo. Ker pa ga ne poznamo, tudi ne vemo, kako močan je, zato nas vedno znova preseneti.

 

_____________

Rojstni podatki:

Robin Williams, 21. 7. 1951, 13.34, Milwaukee, Wisconsin, ZDA

Ernest Hemingway, 21.7.1899, 8.00, Oak Park, Illinois, ZDA

Kurt Cobain, 20.2.1967, 19.20, Aberdeen, WA, ZDA

Janis Joplin, 19.1.1943, 9.45, Port Arthur, Texas, ZDA

Keith Emerson, 2. 11. 1944, 22.33, Todmorden, VB, 53N43, 2W06

Categories

Recent Posts